Nogometno društvo FC Ljubljana velja za najstarejši nogometni klub v tekmovanjih na ozemlju umetne tvorbe RS, saj je bil pod imenom Hermes ustanovljen že leta 1909. Ustanovili so ga dijaki šišenske gimnazije, pri čemer je imel pomembno vlogo tudi inžinir Stanko Bloudek, ki je na Kranjsko prinesel prvo nogometno žogo in klubu priskrbel nogometno opremo. Leta 1911 je Hermes odigral prvo uradno nogometno tekmo na Slovenskem in z 18:0 nadigral Ilirijo, s katero se je dve leti kasneje zaradi nenehnih težav s financami in policijo tudi združil. Kot dijaški klub namreč ni imel policijskega dovoljenja za obstoj in igranje tekem, poleg tega so dijaki stroške krili sami, tako da je bil klub zaradi jasne državne iniciative na športnem področju praktično prisiljen v združitev. Njegov status in letnica ustanovitve zategadelj še danes ostajata sporna. Klub je bil po prvi svetovni vojni ponovno ustanovljen leta 1919 ter bil leto kasneje tudi vpisan v register MNZ Ljubljana. Po letu 1921 je pogosto sodeloval tudi v državnem tekmovanju, kjer je štirikrat osvojil četrto mesto. Leta 1925 je klub k imenu dodal pridevnik Železničarski, s čimer se je ŽSK Hermes jasno afirmiral kot delavski klub. V tem obdobju je zanj igral tudi večkratni kasnejši reprezentant Jugoslavije Maksimilijan Mihelčič.
Klub je bil še enkrat ponovno vzpostavljen po drugi svetovni vojni, ko je oblast prevzel delavski razred, pri čemer so delavci posameznih panog ustanovili tudi lastna fizkulturna društva. V okviru FD Železničar je tako delovala tudi nogometna sekcija in moštvo se je pod imenom Železničar Ljubljana vključilo v jugoslovanska tekmovanja, kjer se je hitro uveljavilo kot eno najboljših v Socialistični Republiki Sloveniji. Prvi republiški naslov so osvojili leta 1949, tri leta kasneje pa so prvenstvo končali med prvo četverico in se skupaj z Olimpijo, Branikom in Rudarjem uvrstili v močno medrepubliško slovensko-hrvaško ligo, ki je takrat predstavljala drugi nivo jugoslovanskega nogometa. Po solidni sezoni in končnem devetem mestu je sledila reorganizacija tekmovalnega sistema. Ustanovljena je bila enotna druga liga in ekipa je pod novim imenom Železničarski Nogometni Klub Ljubljana tekmovanje nadaljevala kot tretjeligaš. V Sezoni 1953/54 so si z drugim mestom zagotovili nastop v kvalifikacijah za drugo ligo, kjer jih je izločil Bokelj, leto kasneje pa so tekmovanje končali kot osmi. To je vseeno zadoščalo za napredovanje, saj je bila ob ponovni reorganizaciji jugoslovanskega nogometa ustanovljena druga jugoslovanska liga, v kateri so bili klubi razdeljeni po regionalnih conah. Ljubljana je med leti 1955 in 1958 nastopala v A coni druge lige ter osvojila 5., 8. in 10. mesto, nakar je zaradi ukinitve lige izpadla nazaj na republiški nivo. Po treh republiških naslovih 1963, 1967 in 1968 se je klub vrnil v drugoligaško druščino, kjer je odigral še štiri sezone. Prvo so končali na 11., drugo na 10., tretjo na 6., četrto pa na predzadnjem 17. mestu. S tem se je za Ljubljano bolj kot ne tudi končalo obdobje uspešnih nastopov v jugoslovanskih tekmovanjih. 1973 se jim je povratek z drugim mestom izmaknil, dve leti kasneje pa so po zaslugi točkovne kazni izpadli celo iz republiške lige. Portoroški sklepi so kot prednostne očitno vključevali nekatere druge klube in igralci Ljubljane so se bili prisiljeni pridružiti Iliriji. V začetku osemdesetih tako ŽNK Ljubljana sploh ni imela članske ekipe, čeprav so bili mladinci med najboljšimi v državi. Povratek v republiško tekmovanje je članom uspel šele leta 1986, ko so zlahka osvojili območno ligo zahod, že v naslednji sezoni pa so zabeležili odlično četrto mesto. Sledilo je tretje mesto 1988, ki bi s točkovnega stališča moralo zadostovati za napredovanje v novo ustanovljeno medrepubliško ligo zahod, a je morala Ljubljana mesto prepustiti Slovanu. Ob izraziti premoči je moštvo v naslednji sezoni prepričljivo slavilo republiški naslov in si vendarle zagotovilo napredovanje v medrepubliško ligo. Tekmovanje v višjem rangu pa ni bilo pretirano uspešno, saj je Ljubljana s skromnim 17. mestom izpadla nazaj v republiško ligo. Zadnja zgodovinska izvedba tega tekmovanja v sezoni 1990/91 se je končala s četrtim mestom Ljubljane, ki je s tem pred nadaljevanjem nekako veljala za favorita, a so nacionalistilčne težnje, razpad države in sprememba ekonomskega sistema klubu prekrižali načrte.
Enaindevetdesetega je klub pod sponzorstvom Eurospekterja tako vstopil v državno slovensko ligo, kjer je potrdil kvaliteto in zaostal praktično le za jugoligaši. Spodoben igralski kader z marsikaterim igralcem iz nekdanje Jugoslavije, zvezdniki Šporar, Miloševič in Bengez, odlični Šoškič na klopi, eden lepših stadionov in dopadljiva igra bi v starih razmerah zadoščali za vrh, tako pa so bili dovolj le za peto mesto. Naslednja sezona je bila še uspešnejša, pod okriljem avtomoto zveze se je Cosmos celo boril za državni naslov, spomladi pa povsem popustil in osvojil četrto mesto. V sezoni 1993/94 je sledil hud padec in Vesoljci so končali na skromnem enajstem mestu, kar je ob slabih Slovanu in Svobodi odražalo začetek krize ljubljanskega nogometa. Slednjo je želel rešiti Marijan Rekar, ki je s pomočjo Slovenskih Železnic poskrbel za enega večjih proračunov v ligi ter vrnitev tradicionalnega imena. Železničar je resda začel dobro, a spomladi zopet popustil in padel vse do desetega mesta, kar je pomenilo nastop v kvalifikacijah za obstanek. Po zmagi nad Koprom je bila v drugem krogu usodna Izola, ki je po zaslugi gola v gosteh srečno slavila z dvemi remiji. 1995/96 je Železničar kljub določenim težavam suvereno osvojil drugo ligo in si zagotovil mesto v desetčlanski prvi ligi, a je NZS v skladu z regionalno politiko po več tednov trajajoči aferi dodelila mesto šestouvrščenemu Kopru, domnevno zaradi finančnih razlogov. Železničar je naslednjo sezono iz takšnega tekmovanja izstopil. Sledila je ustanovitev Hermesa, ki je igral v peti in četrti ligi, nakar je Ljubljana prevzela licenco Komende, ki je v sezoni 1999/00 osvojila tretjo ligo center. Klub se je preimenoval v Viator&Vektor Ljubljana in se v dveh letih prebil nazaj med elitno druščino. V sezoni 2002/03 si je ekipa kljub točkovni kazni z osmim mestom uspela priboriti obstanek, leto kasneje pa so s sedmim mestom celo osovjili tako imenovano ligo za obstanek oziroma tekmovanje klubov za razvrstitev od sedmega do dvanajstega mesta. V istem sistemu so 2004/05 končali kot deveti, a jim NZS spet ni podelila licence za nadalnje tekmovanje. Pod vodstvom Alojza Krapeža je bila nato ustanovljena FC LJubljana, ki trenutno igra v ljubljanski ligi, četrtem rangu slovenskega nogometa.


